VSEBINSKA PODROČJA
ZBRANOST IN POZORNOST
Meditacija horizontov
Sodobne metode sproščanja Razvoj usmerjene pozornosti |
PODROČJA RAVNOVESJA
Energijske vaje
Prehrana Dihalne tehnike |
RAZVOJNA POT IN INTEGRITETA
Sistematični vodeni program
Drevo -metoda samospoznavanja Dragulji duhovnih tradicij Zavestna transformacija |
INDIVIDUALNI KORAKI
VIP programi
Osebne usmeritve Izdelava razvojnih načrtov |
OZAVEŠČENOST - temelj svobode
Seveda je veliko vprašanje, kaj posameznik razume pod pojmom 'ozaveščenost'. Po definiciji to pomeni - zavedati se nečesa. Vendar ne gre zgolj za običajno zavedanje. Lahko se zavedaš, da ti alkohol škodi, a še vedno piješ. Ozaveščenost običajno vključuje tudi proaktivni odnos, kar pogosto pripelje do spremembe. Zavest je kot svetloba. Ko se enkrat zaveš, svetloba posveti na del, ki ni bil osvetljen. Zato lažje vidiš, posledica pa je ustrezna sprememba. Gre za to, da se nekih dejstev zavedaš globoko v sebi. Da jih ponotranjiš, se zliješ z njimi in posledično preneseš v svoj vsakdan. A to ni samo po sebi umevno. In ni avtomatičen proces, kjer nas tako rekoč ni zraven. Ključ je v živosti in budnosti.
Zato so zelo pomembni sledeči elementi: kultivacija zbranosti in pozornosti, privzgajanje umirjenega uma, kultivacija celostnega ravnovesja (sattve), nadgradnja sposobnosti kontemplacije, razvoj uporabne intuicije.
Živimo v času, ko se srečujemo z ogromnimi količinami informacij. Razum je nenehno lačen podatkov. Zdi se nam, da veliko vemo, a ves čas ostajamo vsebinsko nepotešeni. Zaradi neizmerne hitrosti sprejemanja podatkov prihaja do 'surfanja' po površini. Podatkov ne uspemo predelati, spoznanj ne ponotranjimo in se tako izkustveno ne bogatimo. Posledično življenje izgublja globino in kakovost, čeprav na kratki rok nimamo tega občutka. Dodatna posebnost sodobnega časa pa je tekmovalnost družbe. Kot razvojno kakovost se spodbuja nenehno primerjanje in soočanje s sočlovekom. Čez čas se ta vzorec nehote prenese še na lastno delovanje – na koncu tekmujemo že sami s seboj. Tako postanemo list v vetru toka časa in prostora.
In rešitev? Ustavi se! Vzemi si čas in pojdi v globino izkušenj. In zastavljaj si vprašanje: Kaj je res pomembno? Kaj te res navdihuje in izpolnjuje?
Seveda je veliko vprašanje, kaj posameznik razume pod pojmom 'ozaveščenost'. Po definiciji to pomeni - zavedati se nečesa. Vendar ne gre zgolj za običajno zavedanje. Lahko se zavedaš, da ti alkohol škodi, a še vedno piješ. Ozaveščenost običajno vključuje tudi proaktivni odnos, kar pogosto pripelje do spremembe. Zavest je kot svetloba. Ko se enkrat zaveš, svetloba posveti na del, ki ni bil osvetljen. Zato lažje vidiš, posledica pa je ustrezna sprememba. Gre za to, da se nekih dejstev zavedaš globoko v sebi. Da jih ponotranjiš, se zliješ z njimi in posledično preneseš v svoj vsakdan. A to ni samo po sebi umevno. In ni avtomatičen proces, kjer nas tako rekoč ni zraven. Ključ je v živosti in budnosti.
Zato so zelo pomembni sledeči elementi: kultivacija zbranosti in pozornosti, privzgajanje umirjenega uma, kultivacija celostnega ravnovesja (sattve), nadgradnja sposobnosti kontemplacije, razvoj uporabne intuicije.
Živimo v času, ko se srečujemo z ogromnimi količinami informacij. Razum je nenehno lačen podatkov. Zdi se nam, da veliko vemo, a ves čas ostajamo vsebinsko nepotešeni. Zaradi neizmerne hitrosti sprejemanja podatkov prihaja do 'surfanja' po površini. Podatkov ne uspemo predelati, spoznanj ne ponotranjimo in se tako izkustveno ne bogatimo. Posledično življenje izgublja globino in kakovost, čeprav na kratki rok nimamo tega občutka. Dodatna posebnost sodobnega časa pa je tekmovalnost družbe. Kot razvojno kakovost se spodbuja nenehno primerjanje in soočanje s sočlovekom. Čez čas se ta vzorec nehote prenese še na lastno delovanje – na koncu tekmujemo že sami s seboj. Tako postanemo list v vetru toka časa in prostora.
In rešitev? Ustavi se! Vzemi si čas in pojdi v globino izkušenj. In zastavljaj si vprašanje: Kaj je res pomembno? Kaj te res navdihuje in izpolnjuje?
Misel o preteklosti
Priznam, niti sanja se mi ne, kdo je bil v času Sokrata minister ali 'predsednik vlade'. Ne vem, kdo je bil najbogatejši. Moram priznati tudi to, da nimam pojma o tem, katero najsodobnejšo tehnologijo tistega časa so uporabljali pri izdelavi kotlov za kuhanje kosila ali podkvic za podkovanje konjev. Verjetno bi bilo zanimivo vedeti tudi to. A mnogo bolj dragoceno mi je 'ujeti' in dojeti širino duha, ki so jo imeli Sokrat in njegovi miselni oziroma duhovni sodobniki. Takšni možje in žene so spreminjali svet na bolje. Zgodovina pomni ljudi, ki so se borili za skupne vrednote in njihov pomen vnašali v skupno zavest.
Prepričan sem, da ni vseeno, kakšno sled puščamo. Predvsem pa, h kakšnim vrednotam usmerjamo skupno barko, ki se ji reče človeštvo. Ker majhna sprememba danes lahko pomeni velikanski odklon čez desetletja. Nikakor si ne želim, da bi doto, ki so nam jo zapustili veliki ljudje zgodovine, v nekaj desetletjih zapravili za bleščeče puhlice o pomenu individualne uspešnosti in sloganov v smislu: »Če bo vsak prisiljen poskrbeti zase, pa se bo družba razcvetela.« Sodelovanje, pomoč in čut za sočloveka in naravo so izraz razvitosti in moči neke družbe, nikakor pa ne izraz podpiranja lenobe ali šibkosti. So izraz moči duha. In samo to šteje (objavljeno kot uvodnik na www.studio12.si).
Priznam, niti sanja se mi ne, kdo je bil v času Sokrata minister ali 'predsednik vlade'. Ne vem, kdo je bil najbogatejši. Moram priznati tudi to, da nimam pojma o tem, katero najsodobnejšo tehnologijo tistega časa so uporabljali pri izdelavi kotlov za kuhanje kosila ali podkvic za podkovanje konjev. Verjetno bi bilo zanimivo vedeti tudi to. A mnogo bolj dragoceno mi je 'ujeti' in dojeti širino duha, ki so jo imeli Sokrat in njegovi miselni oziroma duhovni sodobniki. Takšni možje in žene so spreminjali svet na bolje. Zgodovina pomni ljudi, ki so se borili za skupne vrednote in njihov pomen vnašali v skupno zavest.
Prepričan sem, da ni vseeno, kakšno sled puščamo. Predvsem pa, h kakšnim vrednotam usmerjamo skupno barko, ki se ji reče človeštvo. Ker majhna sprememba danes lahko pomeni velikanski odklon čez desetletja. Nikakor si ne želim, da bi doto, ki so nam jo zapustili veliki ljudje zgodovine, v nekaj desetletjih zapravili za bleščeče puhlice o pomenu individualne uspešnosti in sloganov v smislu: »Če bo vsak prisiljen poskrbeti zase, pa se bo družba razcvetela.« Sodelovanje, pomoč in čut za sočloveka in naravo so izraz razvitosti in moči neke družbe, nikakor pa ne izraz podpiranja lenobe ali šibkosti. So izraz moči duha. In samo to šteje (objavljeno kot uvodnik na www.studio12.si).
So besede lahko še
izvirne?
Vse je že povedano. Vse že napisano. Ogromno posnetega. Zakaj bi človek sploh še karkoli pisal ali celo snemal? In delil z drugimi? Razmišljaš in se poglabljaš in … nekoč posveti luč na tvoja vprašanja. Nato spišeš nekaj dobrih stavkov, morda še kaj narišeš. Skočiš na hitro še na internet, da pogledaš, ali si je morda že kdo zastavljal podobna vprašanja. In te kap! Veliko tekstov na isto temo. Pišejo točno to, kar si zapisal tudi sam. Nekateri so odlični. In ugotoviš - o groza, saj je vse že napisano.
A sploh ne gre za to! Niso pomembne besede, ki jih zapišeš zase ali nameniš drugim. Niti to, kar so že zapisali drugi. Pomemben je proces, skozi katerega greš sam. Ta pa se še nikoli ni zgodil. Nikoli se ni pokazala resnica na tak način, kot jo lahko dojameš sam … nikoli izkušnja potovala skozi takšno dušo, kot je tvoja. In še nikoli fant ni povedal punci, da jo ima rad, na tak enkraten način, s takšnim žarom, občutkom, ljubeznijo, kot to lahko storiš ti. Površina je morda enaka, že neštetokrat ponovljena – zlogi, besede, morda celo geste, vrtnica v rokah – a znotraj je vse drugače. Vse je (lahko) enkratno. Biti kreativen in izviren, prilagoditi življenje, besede, kretnje … svojim občutjem. To je vsekakor prioriteta. A vseeno, naj te ne skrbi, če ugotoviš, da je bilo nekaj nekoč že zapisano, izkušano in izrečeno. Preteklost v resnici ne obstaja več, je le še bolj ali manj natančno zabeležen spomin. Obstaja samo sedanjost, ta trenutek. Besede so le orodje, komunikacijsko sredstvo, s katerim skušaš preliti izkušnjo ali spoznanje drugemu. Zato ni narobe, če so izgovorjene tudi že znane besede in stavki. Pomembno je le, ali za besedami stoji izkušnja, občutek, morda globoko prepričanje.
Roka je že ničkolikokrat pobožala otroka po skuštrani glavi. A nikoli v vesolju se to ni zgodilo tako, kot ko smo to doživeli sami. In sonce je zahajalo neštetokrat, a vedno znova je neponovljivo in enkratno. Vsak trenutek v življenju je enkraten, neponovljiv. Izjemen. In gre mimo, če si ga ne ozavestiš. Če v njem nisi 'buden', prisoten. In zato si je vredno zastavljati stara-nova vprašanja, raziskovati, razmišljati in … pisati, snemati. Pa čeprav o istih vsebinah.
Vse je že povedano. Vse že napisano. Ogromno posnetega. Zakaj bi človek sploh še karkoli pisal ali celo snemal? In delil z drugimi? Razmišljaš in se poglabljaš in … nekoč posveti luč na tvoja vprašanja. Nato spišeš nekaj dobrih stavkov, morda še kaj narišeš. Skočiš na hitro še na internet, da pogledaš, ali si je morda že kdo zastavljal podobna vprašanja. In te kap! Veliko tekstov na isto temo. Pišejo točno to, kar si zapisal tudi sam. Nekateri so odlični. In ugotoviš - o groza, saj je vse že napisano.
A sploh ne gre za to! Niso pomembne besede, ki jih zapišeš zase ali nameniš drugim. Niti to, kar so že zapisali drugi. Pomemben je proces, skozi katerega greš sam. Ta pa se še nikoli ni zgodil. Nikoli se ni pokazala resnica na tak način, kot jo lahko dojameš sam … nikoli izkušnja potovala skozi takšno dušo, kot je tvoja. In še nikoli fant ni povedal punci, da jo ima rad, na tak enkraten način, s takšnim žarom, občutkom, ljubeznijo, kot to lahko storiš ti. Površina je morda enaka, že neštetokrat ponovljena – zlogi, besede, morda celo geste, vrtnica v rokah – a znotraj je vse drugače. Vse je (lahko) enkratno. Biti kreativen in izviren, prilagoditi življenje, besede, kretnje … svojim občutjem. To je vsekakor prioriteta. A vseeno, naj te ne skrbi, če ugotoviš, da je bilo nekaj nekoč že zapisano, izkušano in izrečeno. Preteklost v resnici ne obstaja več, je le še bolj ali manj natančno zabeležen spomin. Obstaja samo sedanjost, ta trenutek. Besede so le orodje, komunikacijsko sredstvo, s katerim skušaš preliti izkušnjo ali spoznanje drugemu. Zato ni narobe, če so izgovorjene tudi že znane besede in stavki. Pomembno je le, ali za besedami stoji izkušnja, občutek, morda globoko prepričanje.
Roka je že ničkolikokrat pobožala otroka po skuštrani glavi. A nikoli v vesolju se to ni zgodilo tako, kot ko smo to doživeli sami. In sonce je zahajalo neštetokrat, a vedno znova je neponovljivo in enkratno. Vsak trenutek v življenju je enkraten, neponovljiv. Izjemen. In gre mimo, če si ga ne ozavestiš. Če v njem nisi 'buden', prisoten. In zato si je vredno zastavljati stara-nova vprašanja, raziskovati, razmišljati in … pisati, snemati. Pa čeprav o istih vsebinah.
Zakaj znanje in
nasveti, meditacije …
Vse je že tu. Človek je že sam po sebi moder in razsvetljen. Samo ozavestiti si mora, kdo v resnici je. Nauki, modreci, meditacije … vse to je sicer simpatična, a vendarle neuporabna folklora.
Pred časom je do mene priromalo kar nekaj pošte na to temo. Tudi sam sem prepričan, da človek globoko v sebi skriva modrost. Da je v smislu potencialov vse že tu. A bežen pogled okoli sebe hitro razkrije, da obstaja velik razkorak med potenciali in realnostjo. Samo 'ozavestiti si', očitno ni tako zelo preprosto, kajne? Da smo že tam, da nam ni treba nič storiti; da je že vse tako, kot mora biti; da je vse, kar se zgodi, v redu, ker je vse iluzija, maja, kot pravijo na Vzhodu … V to ne verjamem.
Zato sam vidim duhovne nauke kot pomemben element osebnega in duhovnega razvoja. Doživljam jih po eni strani kot zakladnico izkušenj tistih, ki so po poti osebnega razvoja že stopali. Govorijo o duhovnih zakonitostih. Po drugi strani duhovni nauki pogosto spodbujajo razvoj etičnih vrednot. Zato jih doživljam predvsem kot pripomoček, kot zemljevid, ki ga potrebuješ, da najdeš pot na vrh gore. Duhovni nauki so od nekdaj bili predvsem kažipoti razvoja. Nekakšen potovalni priročni opis poti, opis krajev in izkušenj poti na goro. Običajno opišejo tudi končni cilj ali vrh. Na osnovi opisov si ustvariš predstavo o cilju in orientacijo do njega. A ko prideš tja, so opisi v trenutku podrejeni izkušnji.
Zakaj torej upor proti naukom? Eden od razlogov je zagotovo ta, da je nasvetov in 'pametnih' usmeritev dandanes precej, a se velikokrat izkažejo kot neuporabni. Ne gre za to, da je premalo kvalitetnih vsebin. A na prvi pogled težko oceniš, kaj je kvalitetno in primerno za tvojo pot. Kvalitetnejše je pogosto tudi zahtevnejše. Zahteva od tebe vložek energije, pozornosti, zahteva poglabljanje in zato raje posegamo po naukih in knjigah, ki igrajo na prvo žogo. Prebereš in vse ti je takoj jasno. In si, tako rekoč, že na cilju. Problem je 'surfanje' po površini in posledično zamenjevanje naukov za končni cilj. Brez poglabljanja, razmišljanja, predvsem pa brez povezovanja z lastnimi izkušnjami, hitro prihaja do nekritičnega sprejemanje vsega, kar na prvi pogled deluje strokovno. Tako nasveti učiteljev v očeh njihovih učencev postanejo univerzalna, za vse veljavna absolutna Resnica. Nisi bil v krajih, ki jih opisuje zemljevid, si pa prepričan, da jih poznaš.
Eden od razlogov za upor proti naukom je tudi ta, da danes kar nekaj zemljevidov ponujajo posamezniki, ki pot do cilja sami le bežno poznajo, saj so prehodili le delček poti. Zato je nujen aktivni pristop. Konstruktivno kritično poglabljanje. Zavedati se je treba, da z nekaj spretnosti danes relativno enostavno sestaviš 'zemljevid' osebnega razvoja, ki je na zunaj videti lep in verodostojen. S pomočjo računalnika, interneta, lepih fotografij in nekaj splošnih resnic ter citatov lahko hitro postaneš avtor prečudovite knjige ali internetnih strani.
Ja, človek je res globoko v sebi moder in ima vedenje, v kar so bili, poleg mislecev Vzhoda, prepričani tudi mnogi misleci Zahoda. A to modrost je potrebno prebuditi, se z njo povezati, in nenazadnje jo zaživeti. Ves čas je potrebno imeti v zavesti, da so nauki zgolj zemljevidi. Če ne stopaš po poti, pač ne prideš dlje od zemljevida samega.
Vse je že tu. Človek je že sam po sebi moder in razsvetljen. Samo ozavestiti si mora, kdo v resnici je. Nauki, modreci, meditacije … vse to je sicer simpatična, a vendarle neuporabna folklora.
Pred časom je do mene priromalo kar nekaj pošte na to temo. Tudi sam sem prepričan, da človek globoko v sebi skriva modrost. Da je v smislu potencialov vse že tu. A bežen pogled okoli sebe hitro razkrije, da obstaja velik razkorak med potenciali in realnostjo. Samo 'ozavestiti si', očitno ni tako zelo preprosto, kajne? Da smo že tam, da nam ni treba nič storiti; da je že vse tako, kot mora biti; da je vse, kar se zgodi, v redu, ker je vse iluzija, maja, kot pravijo na Vzhodu … V to ne verjamem.
Zato sam vidim duhovne nauke kot pomemben element osebnega in duhovnega razvoja. Doživljam jih po eni strani kot zakladnico izkušenj tistih, ki so po poti osebnega razvoja že stopali. Govorijo o duhovnih zakonitostih. Po drugi strani duhovni nauki pogosto spodbujajo razvoj etičnih vrednot. Zato jih doživljam predvsem kot pripomoček, kot zemljevid, ki ga potrebuješ, da najdeš pot na vrh gore. Duhovni nauki so od nekdaj bili predvsem kažipoti razvoja. Nekakšen potovalni priročni opis poti, opis krajev in izkušenj poti na goro. Običajno opišejo tudi končni cilj ali vrh. Na osnovi opisov si ustvariš predstavo o cilju in orientacijo do njega. A ko prideš tja, so opisi v trenutku podrejeni izkušnji.
Zakaj torej upor proti naukom? Eden od razlogov je zagotovo ta, da je nasvetov in 'pametnih' usmeritev dandanes precej, a se velikokrat izkažejo kot neuporabni. Ne gre za to, da je premalo kvalitetnih vsebin. A na prvi pogled težko oceniš, kaj je kvalitetno in primerno za tvojo pot. Kvalitetnejše je pogosto tudi zahtevnejše. Zahteva od tebe vložek energije, pozornosti, zahteva poglabljanje in zato raje posegamo po naukih in knjigah, ki igrajo na prvo žogo. Prebereš in vse ti je takoj jasno. In si, tako rekoč, že na cilju. Problem je 'surfanje' po površini in posledično zamenjevanje naukov za končni cilj. Brez poglabljanja, razmišljanja, predvsem pa brez povezovanja z lastnimi izkušnjami, hitro prihaja do nekritičnega sprejemanje vsega, kar na prvi pogled deluje strokovno. Tako nasveti učiteljev v očeh njihovih učencev postanejo univerzalna, za vse veljavna absolutna Resnica. Nisi bil v krajih, ki jih opisuje zemljevid, si pa prepričan, da jih poznaš.
Eden od razlogov za upor proti naukom je tudi ta, da danes kar nekaj zemljevidov ponujajo posamezniki, ki pot do cilja sami le bežno poznajo, saj so prehodili le delček poti. Zato je nujen aktivni pristop. Konstruktivno kritično poglabljanje. Zavedati se je treba, da z nekaj spretnosti danes relativno enostavno sestaviš 'zemljevid' osebnega razvoja, ki je na zunaj videti lep in verodostojen. S pomočjo računalnika, interneta, lepih fotografij in nekaj splošnih resnic ter citatov lahko hitro postaneš avtor prečudovite knjige ali internetnih strani.
Ja, človek je res globoko v sebi moder in ima vedenje, v kar so bili, poleg mislecev Vzhoda, prepričani tudi mnogi misleci Zahoda. A to modrost je potrebno prebuditi, se z njo povezati, in nenazadnje jo zaživeti. Ves čas je potrebno imeti v zavesti, da so nauki zgolj zemljevidi. Če ne stopaš po poti, pač ne prideš dlje od zemljevida samega.
Je duhovnost
res mejno področje življenja?
Duhovno/duhovnost je izraz, ki danes za marsikoga označuje del življenja, ki je bolj ali manj povezan z religijo in vero ter nekaterimi mejnimi izkušnjami in znanji. Človek hitro pomisli na kup različnih smeri, namenjenih osebnemu razvoju - na različne delavnice, tehnike, interpretacije, nauke. Tukaj najdemo astrologijo, vedeževanja, prerokbe … najdejo pa se tudi različni posebneži, ki so pod to streho 'duhovnosti' našli svoj svobodni prostor, kjer so lahko brez zadržkov takšni, kot pač želijo biti. Skratka, gre za zelo pisano polje, ki pa je bolj ali manj povezano s človekovo subjektivno naravo. A vse našteto v resnici težko poimenujemo kot duhovnost samo. V glavnem gre za orodja, ki nas morda lahko pripeljejo do globljega stika s seboj, s svojimi pristnimi hotenji, duhovnimi potrebami ter skritimi potenciali.
Sam razumem izraz duhovno mnogo širše. Kot vse tisto, kar je povezano z izražanjem človekovega duhá. In nikakor ni prisotno samo v zamejeni sferi družbe, ki jo imenujemo 'duhovnost'. Morda jo najlažje zasledimo v kulturi, sociali, izobraževanju, a nobeno polje življenja ni odmaknjeno. Res je, da nekatera življenjska področja izraziteje iščejo podporo tudi v teh notranjih razsežnostih posameznika. Druga področja (kot je v preteklih desetletjih značilno za znanost) pa tega subjektivnega vidika ne vključujejo ali se mu celo skušajo izogniti kot neoprijemljivemu, neobjektivnemu in zato nezanesljivemu elementu.
Duhovnost doživljam kot izraz človekove notranje narave. Njegove duše. Tistega najbolj skritega, a obenem najbolj potentnega dela človeka. Zato se mi zdi pomembno vprašanje, koliko svojega duhá izžarevamo. Koliko mene, kot dušnega bitja, je prisotnega v življenju, v vsakdanu. Sivina življenja je namreč povezana s pomanjkanjem duhá. Ob tem je čisto vseeno, ali temu rečemo pomanjkanje duhovnih globin, izvirnosti, dušnosti ali kako drugače. A ko je prisotno, je pristno, prihaja iz človekove notranjosti. Takrat se v praksi kaže kot potencial, ki usmerja življenje, ga bogati in mu daje globlje razsežnosti. Prepričan sem, da brez tega, da bi zaživel tudi ta vidik sebe, v resnici nihče ne more biti celovit. Od tod nenehna iskanja človeštva. Brez tega globljega vidika življenja človek ostaja neizpolnjen. Posledično se podaja v lov za dobrinami, ki samo navidezno potešijo to nenavadno lakoto, ki pa v resnici sploh ni materialna.
Danes je celotna družba bolj naravnana na objektivno znanost, stran od človekovega subjektivnega življenja. A verjamem, da se bo v prihodnosti prepoznala tudi neizmerna vrednost subjektivnih izkušenj in uporabnih potencialov, kot sta na primer kreativnost, intuicija, moč povezovanja, koherence, etičnega odnosa ipd. To pomeni večji zasuk v smeri duhovnosti.
Res ne vem, ali obstaja kakšen izraz, ki bi lahko ustrezno in v celoti nadomestil besedo duhovno. Pa mislim, da tudi ni potrebno. Kaj označuje izraz 'duhovno', odlično pojasni Slovar slovenskega knjižnega jezika: 'Duhovnost je usmerjenost k nematerialnim vrednotam'. Zato torej duhovnost ni in ne bi smela biti nekaj mejnega. Seveda je, tako kot na mnogih drugih področjih življenja, tudi tukaj veliko različnih pogledov in prepričanj. A globalno gre za usmerjenost k nematerialnim vrednotam, kot so etika, sodelovanje, srčnost, sočutje, spoštovanje ... In te vrednote bi vsekakor morali brezkompromisno podpirati.
Duhovno/duhovnost je izraz, ki danes za marsikoga označuje del življenja, ki je bolj ali manj povezan z religijo in vero ter nekaterimi mejnimi izkušnjami in znanji. Človek hitro pomisli na kup različnih smeri, namenjenih osebnemu razvoju - na različne delavnice, tehnike, interpretacije, nauke. Tukaj najdemo astrologijo, vedeževanja, prerokbe … najdejo pa se tudi različni posebneži, ki so pod to streho 'duhovnosti' našli svoj svobodni prostor, kjer so lahko brez zadržkov takšni, kot pač želijo biti. Skratka, gre za zelo pisano polje, ki pa je bolj ali manj povezano s človekovo subjektivno naravo. A vse našteto v resnici težko poimenujemo kot duhovnost samo. V glavnem gre za orodja, ki nas morda lahko pripeljejo do globljega stika s seboj, s svojimi pristnimi hotenji, duhovnimi potrebami ter skritimi potenciali.
Sam razumem izraz duhovno mnogo širše. Kot vse tisto, kar je povezano z izražanjem človekovega duhá. In nikakor ni prisotno samo v zamejeni sferi družbe, ki jo imenujemo 'duhovnost'. Morda jo najlažje zasledimo v kulturi, sociali, izobraževanju, a nobeno polje življenja ni odmaknjeno. Res je, da nekatera življenjska področja izraziteje iščejo podporo tudi v teh notranjih razsežnostih posameznika. Druga področja (kot je v preteklih desetletjih značilno za znanost) pa tega subjektivnega vidika ne vključujejo ali se mu celo skušajo izogniti kot neoprijemljivemu, neobjektivnemu in zato nezanesljivemu elementu.
Duhovnost doživljam kot izraz človekove notranje narave. Njegove duše. Tistega najbolj skritega, a obenem najbolj potentnega dela človeka. Zato se mi zdi pomembno vprašanje, koliko svojega duhá izžarevamo. Koliko mene, kot dušnega bitja, je prisotnega v življenju, v vsakdanu. Sivina življenja je namreč povezana s pomanjkanjem duhá. Ob tem je čisto vseeno, ali temu rečemo pomanjkanje duhovnih globin, izvirnosti, dušnosti ali kako drugače. A ko je prisotno, je pristno, prihaja iz človekove notranjosti. Takrat se v praksi kaže kot potencial, ki usmerja življenje, ga bogati in mu daje globlje razsežnosti. Prepričan sem, da brez tega, da bi zaživel tudi ta vidik sebe, v resnici nihče ne more biti celovit. Od tod nenehna iskanja človeštva. Brez tega globljega vidika življenja človek ostaja neizpolnjen. Posledično se podaja v lov za dobrinami, ki samo navidezno potešijo to nenavadno lakoto, ki pa v resnici sploh ni materialna.
Danes je celotna družba bolj naravnana na objektivno znanost, stran od človekovega subjektivnega življenja. A verjamem, da se bo v prihodnosti prepoznala tudi neizmerna vrednost subjektivnih izkušenj in uporabnih potencialov, kot sta na primer kreativnost, intuicija, moč povezovanja, koherence, etičnega odnosa ipd. To pomeni večji zasuk v smeri duhovnosti.
Res ne vem, ali obstaja kakšen izraz, ki bi lahko ustrezno in v celoti nadomestil besedo duhovno. Pa mislim, da tudi ni potrebno. Kaj označuje izraz 'duhovno', odlično pojasni Slovar slovenskega knjižnega jezika: 'Duhovnost je usmerjenost k nematerialnim vrednotam'. Zato torej duhovnost ni in ne bi smela biti nekaj mejnega. Seveda je, tako kot na mnogih drugih področjih življenja, tudi tukaj veliko različnih pogledov in prepričanj. A globalno gre za usmerjenost k nematerialnim vrednotam, kot so etika, sodelovanje, srčnost, sočutje, spoštovanje ... In te vrednote bi vsekakor morali brezkompromisno podpirati.
